Oct
2025
Roadtrip z avtodomom skozi Alpe, Provanso, Pireneje in Azurno obalo
Sva Katja in Vid – aktivni par iz Maribora, ki prosti čas najraje preživi v gibanju. Katja je osebna trenerka in učiteljica prve triade, jaz (Vid) pa podjetnik v svetu športa in turizma. Naša skupna strast so športni izzivi, raziskovanje narave in potovanja – zato ni naključje, da je tudi najina idealna oblika dopusta prežeta z gibanjem, raziskovanjem in novimi izkušnjami.
To poletje sva se prvič podala na dopust z avtodomom. Brez strogega načrta, le s približno začrtano traso, nekaj sanjami o legendarnih prelazih in z željo, da izkusiva, kako izgleda življenje na poti – kjer se dan konča tam, kjer je pač lepo.
V dveh tednih sva prevozila več kot 4.500 kilometrov, vsak dan zamenjala lokacijo in občutila vse, kar prinese dopust z avtodomom: razgibano naravo, čudovita mesta, lokalne okuse in svobodo, ki jo daje življenje na kolesih. Pa tudi vročino, kakšno slabo restavracijo in neprespano noč. A vse je bilo vredno – ker naju je potovanje pripeljalo do čudovitih krajev in trenutkov, ki si jih bova zapomnila za vedno.
1. dan – Iz Maribora pod Matterhorn
Ob 9.00 sva prevzela avtodom Hiše na kolesih v Šenčurju, se v Mariboru spakirala in ob 15.00 uri štartala proti dolini Aoste na severozahodu Italije. Po desetih urah vožnje sva se parkirala približno 20 km pod mestom Breuil-Cervinia in slovitim Matterhornom. Parkirno mesto sva našla preko aplikacije Park4Night, ki nama je na poti služila za iskanje kampov in postajališč za avtodome.
Prvo noč sva preživela ob potoku, s čudovitim pogledom na Matterhorn – res magičen uvod v najino dogodivščino.
📍 Lokacija: Località Lillaz, 11020 Antey-Saint-André AO, Italija
2. dan – Kolesarski vzpon pod Matterhorn
Po odlični prvi noči sva se zjutraj odpravila na kolesarsko turo do Breuil-Cervinie, približno 20 km dolgo pot z dih jemajočimi razgledi na Matterhorn. Mesto pod mogočno goro naju je popolnoma očaralo. Na poti nazaj sva se ustavila pri jezeru Lago di Maen in uživala v čudovitih razgledih.
Po kolesarjenju sva se osvežila v potoku, pripravila kosilo in ga pojedla na kamping opremi, ki sva jo prejela v okviru najema avtodoma.
Nato sva pot nadaljevala proti Courmayeurju – približno dve uri in pol vožnje po glavni cesti. Preostanek dopusta se nisva več vozila po avtocestah. Prespala sva na postajališču (PZA) tik pod Monte Biancom, zvečer pa sva se sprehodila do mesta in uživala v prijetnem utripu gorske vasice. Nato pa hitro zaspala – že navdušena nad jutrišnjim gorskim tekom s pogledi na masiv Mont Blanca.
📍 PZA: Strada Larzey - Entrèves, 16
🧭 Komoot: Tura na Komootu
3. dan – Gorski tek s pogledi na Mont Blanc
Še ena mirna noč in dober spanec. Zjutraj sva pozajtrkovala, se preobula v tekaške čevlje in se podala na 26-kilometrski gorski tek s čudovitimi razgledi na Mont Blanc.
Po teku sva se oprhala kar na prostem – z uporabo zunanjega tuša na avtodomu, pripravila kosilo in se nato odpravila proti Franciji. Naslednji cilj: legendarni Mont Ventoux.
Ker je bila vožnja dolga, sva se ob 1.00 zjutraj ustavila na prelazu Col de l’Homme Mort , ki je že ponoči obetal čudovit razgled – ravno pravšnja postojanka za regeneracijo pred naslednjim dnem.
📍 Lokacija: Col de l’Homme Mort
🧭 Komoot: Tura na Komootu
4. dan – Ikonični Mont Ventoux in nepričakovane težave
Zjutraj sva šele zares dojela, kako čudovito lokacijo sva izbrala za nočitev – nad sivkinimi polji, z odprtim razgledom na Provanso in mogočni Mont Ventoux, ki se je bohotil približno 20 km stran. 🌄
Po zajtrku sva pot nadaljevala do mesta Bédoin, izhodišča najtežjega vzpona na Mont Ventoux – legendarne etape dirke Tour de France. Namestila sva se v kampu Camping Le Menéque (25 € na noč), ki stoji sredi konjeniškega centra in ga z veseljem priporočava. Z elektriko, vodo in senco je bil popoln za pripravo na veliki izziv dneva.
Sledil je najin največji kolesarski izziv doslej – vzpon na Mont Ventoux. Zahteven, a čudovit – z dih jemajočimi razgledi na francosko Provanso. V dolino sva se spustila po drugi, nekoliko bolj položni strani gore. Če želi kdo osvojiti Mont Ventoux bolj "po človeško", to pot vsekakor priporočava - je manj naporna kot najin “Tour de France” izbor smeri.
Žal pa se je evforija prevesila v manj prijetno izkušnjo – ob vrnitvi v kamp sva oba začutila slabost. Popoldne in večer sva preživela v senci kamperja z več obiski sanitarij kot bi si želela. 😅 Sum pade na kombinacijo vročine, hrane in napora – zagotovo pa si bova obisk mesta, bazena v kampu in drugih planiranih večernih aktivnosti prihranila za naslednjič.
5. dan – Od slabosti do katalonskih barv v Colliouru
Za nama je bila neprespana noč, a z vsako uro na poti sva se počutila bolje. Oprema za kampiranje, ki sva jo morala pospraviti je zelo priročna in enostavna za uporabo – kar je pri najinem počutju tisti trenutek še kako štelo.
Namenila sva se proti jugu Francije, vse do Colliourea – malega umetniškega bisera na francoski katalonski obali. Po celodnevni vožnji sva okoli 17. ure našla idealno parkirišče ob morju (z rahlim naklonom, a nič motečim), približno 2 km od mestnega jedra. Lokacijo sva, kot vedno, poiskala preko aplikacije Park4Night. 🏖️
📍 Lokacija: Parkirišče Collioure
Po kratkem sprehodu sva se znašla v pisanih uličicah Colliourea, ki so v preteklosti navdihovale številne umetnike. Večerjala sva v prijetnem bistroju Le Petit Catalan, ki ga priporočava zaradi prijazne postrežbe in okusne hrane.
Dan sva zaključila s skokom v morje in zaspala v pričakovanju sončnega vzhoda nad Mediteranom. Jutri naju čaka Španija!
6. dan – Jutranja megla, pistacijevi rogljički in zobata silhueta Montserrata
Od pričakovanega sončnega vzhoda ni bilo nič – zbudila naju je gosta megla, ki je zakrila celo pogled na obalo. Cilj dneva: Montserrat, približno 250 km stran. A še pred tem sva se odločila za postanek v enem izmed španskih obmorskih mestec.Sprva sva razmišljala o Barceloni, a zaradi gneče in vrveža idejo opustila.
Namesto tega sva izbrala mirno in belo mestece El Port de la Selva – popolno nasprotje barvitega Colliourea. Parkirala sva na slikovitem rtu, zajtrkovala, nato pa se sprehodila 4 km proti centru, ki je bil še vedno ovit v meglo.
V mestu sva si privoščila kavo in vrhunski pistacijev rogljiček iz pekarne Pastisseria Quer (deluje že od leta 1879). Vonj svežega kruha naju je dobesedno povlekel noter – obisk priporočava vsakomur, ki se znajde v teh krajih!
Po uri hoje nazaj do kamperja, se je megla naenkrat razkadila, tako da sva se odločila še za hitro kopanje, nato pa sva nadaljevala pot proti Montserrat. Značilno "zobato" gorovje sva opazila že od daleč – izstopa tako zelo, da ga ne moreš zgrešiti.
Parkirala sva ob vznožju poti proti samostanu Montserrat Monastery (📍 112 Carrer de la Trinitat, 08691 Monistrol de Montserrat, Spain). Kmalu po prihodu sta naju obiskala dva park rangerja – prijazna mlada punca in izkušen gospod – ter pojasnila, da je kampiranje v nacionalnem parku prepovedano. Vseeno pa nama je bilo dovoljeno prenočiti v vozilu, le tendo, mizo in stole sva morala pospraviti po večerji.
📍 Lokacija: 112 Carrer de la Trinitat, 08691 Monistrol de Montserrat, Španija
7. dan – Razgledi iz Montserrata in siesta v Andorri
Ob zajtrku naju je obiskal še en "varuh reda" – policist. Tako kot rangerja dan prej, nama je tudi on prijazno pojasnil, da kampiranje tukaj sicer ni dovoljeno, a da je nočno parkiranje povsem sprejemljivo. Ko sva mu povedala, da sta naju že obiskala rangerja, je le dvignil palec, se obrnil na peti in se poslovil. Še eno pozitivno srečanje, za katerega bi vnaprej pomislil, da bo bolj zapleteno.
Nato sva skočila v tekaško opremo in se podala proti samostanu Montserrat, do katerega je vodila pot praktično izpred najinih vrat. Startala sva ob 9. uri, ko je bila temperatura še znosna – dan prej jih je bilo namreč kar 40 °C, podobno pa so napovedovali tudi danes.
Ko se samostan prvič razkrije, resnično preseneti s svojo mogočnostjo. Prav tako pa tudi množica kitajskih turistov z najrazličnejšimi tehnološkimi pripomočki za fotografiranje. Do samostana namreč lahko prideš z gondolo, dvema zobatima železnicama ali avtomobilom – zato ni presenetljivo, da je tako obiskan. A okolica je – presenetljivo – skoraj prazna. Tukaj sva midva v elementu, saj znava najti skrite kotičke.
Obiskala sva manjše svetišče posvečeno Mariji in se nato povzpela še na enega izmed okoliških vrhov. Tam naju je presenetilo gorsko zatočišče z visečo mrežo in epskim razgledom, ki si ga bova za vedno zapomnila.
Po povratku sva se hitro osvežila v kamperju in nadaljevala pot proti Andori. Lakota naju je ujela nekje na poti, zato sva se ustavila na enem izmed počivališč ob cesti in si pripravila kosilo – ravno takrat se je tudi vreme malce spremenilo, nebo se je pooblačilo in zapihal je prijeten veter.
V Andorro la Vello sva prispela okoli 19. ure in parkirala na javnem parkirišču, kjer ena ura parkiranja stane le 0,25 €, plačljivo pa je le do 20. ure (📍 Crta. de la Plana, 2, AD500 Andorra la Vella). Sprehodila sva se po mestu, kjer so trgovine ravno zaključevale dan, nato pa si privoščila odličen frozen jogurt v MYCORNER SUNSET (📍 Edifici Quars, Av. Consell d'Europa, 14).
Ker naju je naslednji dan čakal vzpon na najvišji vrh Andore – Comapedrosa – sva se podala proti izhodišču v smučarsko središče Arinsal. Parkirala sva ob cesti (📍 CS-413, AD400 La Massana) na lokaciji iz Park4Night. Ob nama je bila parkirana skrivnostna visoka prikolica brez oken – nisva ji posvečala pozornosti, dokler se ni okoli 22:30 začel pravi light-show z modrimi lučmi.
V mislih že pripravljena na pogovor s policijo sva z zanimanjem čakala prihod vozila... A ni bila policija, temveč redarji, ki so prišli odstranit prikolico. Ker je bila vlečna kljuka zaklenjena, so jo morali z gurtnami pritrditi na vlečno vozilo – pravi podvig, ki je trajal dobro uro in popestril najino večerjo.
📍 Parkirišče: CS-413, AD400 La Massana, Andorra
🧭 Komoot: Vzpon na Montserrat
8. dan – Nič kaj enostaven vzpon na najvišji vrh Andore, ki se je še posebej splačal
Po hladni in dobro prespani noči sva se odpravila na pot proti najvišjemu vrhu Andore – Comapedrosi - 2942m. Pot sva, kot običajno, poiskala na Komootu. Opisana je bila kot enostavna, a hitro sva spoznala, da se razmere v Andori precej razlikujejo od slovenskih. Oznake so redke in rumene barve, kar zlahka zamešeš z lišajem, polovica vzpona pa je vodila čez kamnit plaz, kjer noben korak ni bil varen.
Čeprav sva bila prepričana, da bova predviden čas 6,5 h zlahka premagala (ponavadi ga razpoloviva), se je vzpon zaradi zahtevnosti podaljšal – skupaj sva hodila 7 ur. Bila sva tudi slabše založena s tekočino (vsak s po dvema 0,5 L bidonoma). Ravno pod vrhom naju je razveselila zadnja zaplata snega pod najvišjim vrhom Andore, s katere sva si lahko napolnila prazne bidone – prava gorska sreča! ❄️
A to ni bilo vse. Na vrhu Andore sva se zaročila! 💍💕 Ta trenutek in ta vzpon bosta za vedno ostala posebna.
Sestop je bil precej lažji, saj poteka mimo čudovitih jezer, ponuja več sence in pot je precej bolje označena. Če bi šla še enkrat, bi verjetno izbrala to smer za vzpon in sestop.
Popoldan sva si privoščila kosilo v restavraciji L'Orri v glavnem mestu (📍 Carrer Prat de la Creu, 49), se še enkrat posladkala s frozen jogurtom v MYCORNER SUNSET in se nato odpravila po nakupih. Andora je znana kot nakupovalna destinacija za Špance in Francoze – vendar so bile cene razen redkih izjem (parfumi) primerljive z našimi. Kljub prvotnemu načrtu (dron, športna ura...) sva si tako kupila le majhen spominek.
Okoli 20. ure sva zapustila Andoro in se čez Španijo odpravila proti Col du Tourmalet v francoskih Pirenejih. Nekaj kilometrov po prečkanju meje iz Španije v Francijo, sva se parkirala na mirni lokaciji ob cesti in tam prespala.
🧭 Komoot: Vzpon na Comapedroso
9. dan – Čez Col du Tourmalet in prva sprememba plana
Zbudila sva se v popolno jutro, obdana z gorskim zrakom in stalnim šviganjem kolesarjev, ki so se od 7. ure dalje v množicah podajali proti prelazu Col du Portillon, ki predstavlja tudi mejo med Španijo in Francijo.
Po zajtrku naju je čakala dobra ura vožnje do Col du Tourmalet. Načrt je bil jasen: poiskati kamp v bližini mesta Luz-Saint-Sauveur in se še isti dan povzpeti na Tourmalet – enega najznamenitejših kolesarskih vzponov.
A zaradi poletne gneče so bili prav vsi kampi v mestu Luz-Saint-Sauveur in njegovi okolici (stičišče treh dolin) popolnoma polni. Nauk: v sezoni je to območje res pametno rezervirati vnaprej.
Zato sva morala poiskati kamp nižje, v mestu Gezat (📍 Camping Domaine du Viscos: 16 Rte de Préchac, 65400 Beaucens). Plan o vzponu sva prestavila na naslednji dan.
Divje prenočevanje bi bilo sicer možno, a sva imela kar nekaj potreb: pranje perila, polnjenje vode, praznjenje straniščne kasete, predvsem pa so bile temperature čez dan ponovno nad 40 °C – kar je bil popoln izgovor, da končno vključiva klimatsko napravo.
Katja se je odločila da bo ostala v kampu, si oprala lase in naredila stretching, jaz pa sem se pognal na krajšo, 2 urno turo na prelaz Col du Soulor, še enega izmed znamenitih prelazov Tour de France. Že na začetku vzpona me je tik pod očesom nekaj pičilo - osa, obad ali čebela.. Nisem prepričan, sem pa pot nadaljeval rahlo na trnih, da mi obraz ne bi preveč zatekel. Na srečo je bila oteklina minimalna in nemoteča.
Zvečer sva premierno uporabila tudi plinski žar in pripravila odličen losos. V kampu sva preživela mirno, prijetno noč, čeprav se z angleščino ni bilo kaj prida pomagati – govori se izključno francosko.
📍 Lokacija: Luz-Saint-Sauveur, Francija
🧭 Komoot: Vzpon na Tourmalet
10. dan – Končno vzpon na Col du Tourmalet - vzpon, ki se ga ne pozabi
Dan sva začela zgodaj. Do 9.00 ure zjutraj sva se že spakirala in odpravila nazaj proti Col du Tourmalet, kjer sva parkirala na brezplačnem parkirišču ob kampu, ki sva ga neuspešno obiskala prejšnji dan (📍lokacija: 17 Place du 8 Mai 65120 Luz-Saint-Sauveur, France).
S kolesi sva štartala ob 10.00, in vzpon je presegel najina že tako visoka pričakovanja. Konstantni nakloni, čudoviti razgledi, strpni vozniki in množica prijaznih ljudi – vse to je razlog, da je bil to eden najlepših, če ne kar najlepši vzpon, kar sva jih doživela.
Po povratku v dolino sva se osvežila v kopalnici v kamperju, saj je v dolini krepko pripekalo. Nato sva se odpravila v lokalno trgovinico tik ob parkirišču (Ardiden Velos), kjer naju je prijetno presenetil lastnik – zelo prijazen in zgovoren. Kupila sva si unikatni majici, ki jih dizajnira njegova mama. Obljubil je, da ji bo predal najine pohvale za kreative na majicah, njega pa sva povabila na kolesarjenje po Sloveniji. Tukaj res ni bilo treba nikomur razlagati, kje leži Slovenija – vsi dobro poznajo našo čudovito deželo, predvsem po zaslugi naših kolesarskih ambasadorjev, s Pogačarjem na čelu.
Za kosilo sva zavila v restavracijo Bodega Txoko, kar pa ni bila najboljša izbira (📍lokacija: 17 Av. du Barège, 65120 Esquièze-Sère, France). Tunin steak je bil povsem surov, pica pa ena najslabših v mojem življenju. Če želite res uživati v kosilu (in brez posledic naslednji dan), priporočava, da izberete drugo restavracijo.
Po kosilu sva se podala proti naslednjemu cilju – mestu Carcassonne, po oceni UNESCO ena najlepše ohranjenih srednjeveških utrdb v Evropi. Ob 22.00 sva prispela do vasice Arzens in prenočila na parkirišču ob športnem parku (📍lokacija: Education Canine Arzenaise, Rue du Jeu de Mail, 11290 Arzens, Francija). Parkirišče je imelo dobre ocene na Park4Night, brez negativnih komentarjev.
📍 Lokacija: Carcassonne, Francija
🧭 Komoot: Sprehod po Carcassonnu
11. dan – Noč, ki je ne bi ponovila, in srednjeveški Carcassonne
Za nama je prva slaba noč. Na parkirišču sva bila povsem sama, okoli 3:00 zjutraj pa sva imela dva obiska lokalnega voznika, ki je z avtom večkrat krožil okoli kamperja in se ustavljal z žarometi, usmerjenimi naravnost v naju. To te seveda naredi zelo nemirnega. Na vrh vsega so nama spanec kradli še komarji.
A vseeno nama to ni pokvarilo dneva. Dopoldne sva preživela v mestu Carcassonne. Parkirala sva 2 km od obzidja, ob javnem kopališču (📍lokacija: 22 Rue du Général Laperrine, 11000 Carcassonne, Francija). Mesto naju je očaralo – gre za srednjeveško mestece znotraj mesta, ki dejansko živi. Če izvzamem nekaj turističnih trgovinic, imaš res občutek, da si vstopil v drug čas.
Po 3-urnem sprehodu po srednjem veku sva pot nadaljevala proti več kot 400 km oddaljenem prelazu Col du Plain Voir. Zapeljala sva se skozi Montpellier – po isti poti, kot že prej, iz smeri Mont Ventouxa.
To je bil tudi edini dan, ko sva se zaradi vremena ustavila. Ko sva zapustila Montpellier in se že vzpenjala nazaj proti Provansi, se je močno okrepil veter, nad nama pa se je začelo temniti. Predviden prihod do jezera Lac de Sainte Croix je bil ob 20.30, a sva se raje za dobro uro ustavila, si pripravila večerjo, in nato po mokrih cestah brez dežja nadaljevala proti cilju.
Prespala sva nad jezerom, na čudoviti razgledni lokaciji. Nisva prepričana, ali je bilo parkiranje uradno dovoljeno – saj so nekaj minut po prihodu noč razsvetlile modre luči, a naju nihče ni ogovoril in noč je minila brez težav.
📍 Lokacija: Saint-Rémy-de-Provence, Francija
🧭 Komoot: Sprehod po Saint-Rémy-de-Provence
12. dan – Sončni vzhod, sinje modra voda in kaos pred Monakom
Zbudila sva se v čudovit sončni vzhod. Noč je bila sveža, spala sva odlično in bila pripravljena na raziskovanje okolice jezera. Jezero Lac de Sainte Croix je res izjemno.
Na Komootu sva poiskala krožno traso dolžine med 15 in 20 km, ki je združevala tek ob jezeru, ogled gorskih vasic in spust po ozkih grebenskih stezah. Fantastična tura!
Po teku sva se od parkirišča spustila do jezera in se osvežila v turkizno modri vodi. Gre za izjemno priljubljeno poletno destinacijo – jezero je bilo polno plovil na vesla in veter. Nahajava se v območju Gorges du Verdon, kjer reka, ki napaja jezero, sega globoko v skale. To območje je raj za raziskovanje s supom, kajaki in podobnimi plovili.
Po kosilu sva posedela v senci, saj so temperature presegle 40 stopinj, nato pa se odpravila proti Monaku, oddaljenemu približno 2,5 ure.
Tokrat sva parkirišče iskala blizu Monaka, a še vedno izven njegovega ozemlja. Na Park4Night sva našla brezplačno parkirišče na obali, približno 2 km iz Monaka. Že aplikacija je opozarjala, da gre za zelo ozek dostop – primeren samo za manjše kamperje. Ulice so bile res ozke, a to ni bil problem. Težava je nastala šele pri morju, kjer je bila že tako ozka cesta zaparkirane z luksuznimi avtomobili pred elitno restavracijo.
Ob pomoči dveh natakarjev, ki sta ob najinem prihodu panično pritekla na cesto, sva se previdno prebila skozi, in čudežno ujela zadnje prosto mesto na koncu ulice. (📍restavracija: 10 Av. Raymond Gramaglia, 06320 Cap-d'Ail, Francija)
Presrečna, da nama je uspelo, sva noč sicer preživela v pregreti in utesnjeni ozki ulici – a, no ja, imela sva tudi že slabše noči.
📍 Lokacija: Alpilles, Francija
🧭 Komoot: Cesta med Alpilles
13. dan – Luksuzni Monako in prava italijanska pica za zadnjo večerjo
Na jutro 13. dneva sva se najprej stuširala, saj sva bila premočena od vroče noči. Nato sva ob zajtrku sestavila plan za nadaljevanje dneva. V prvotnem načrtu sva nameravala obiskati Monako s kolesi, vendar sva po premisleku sklenila, da je zaradi bližine in prometnosti veliko bolj smiselno obiskati to prestižno državico peš.
Kljub zelo vročemu soncu sva mesto raziskala po dolgem in počez in pri tem res uživala. Navdušila naju je urejenost, čistoča, glamur in predvsem majhni detajli, ki so pogosto zanemarjeni v drugih prestižnih destinacijah. Tukaj pa se zdi, da je vse točno tako, kot mora biti. Če še pred obiskom Monaka nisva razumela, zakaj bi nekdo želel tukaj živeti, zdaj to popolnoma razumeva.
Ob povratku h kamperju sva se še zadnjič skopala na Azurni obali in se stuširala na mestni plaži. Nato sva pot nadaljevala po čudoviti italijanski obali vse do kraja Varazze, kjer sva prenočila na velikem javnem parkirišču, polnem avtodomov (📍lokacija: Via Emilio Vallino, 27/1, 17019 Varazze SV, Italija). Želela sva si nočitev, kjer bi se počutila varno, in tukaj nama je to uspelo.
Ob prihodu sva sklenila, da si za zadnjo večerjo privoščiva pravo italijansko pico. V Google Maps sva preprosto vpisala "pizza" in se podala do prve priporočene restavracije – Milton. Odnos je bil prijazen, pica na mestu, račun pa naju je kar nasmejal – 25 EUR za vse skupaj.
Noč je bila mirna in prespana.
📍 Lokacija: La Roque-sur-Cèze, Francija
🧭 Komoot: Sprehod ob reki Cèze
14. dan – Vožnja domov in… nova poglavja na obzorju🚐💨
Iz parkirišča sva krenila že ob 8:00, direktno na avtocesto in proti domu. Najin Womondo Siren nama je fantastično služil celoten dopust in naju brez kakršnihkoli zapletov varno pripeljal domov.
To potovanje ni bilo le dopust – bila je izkušnja, ki naju je povezala na drugačen način. Prek vzponov in spustov, skozi znoj, smeh, sonce in presenečenja sva ne le raziskovala svet, ampak tudi sebe. Z njega sva se vrnila spremenjena – ne več le kot par, ampak kot zaročenca. In avtodom Womondo Siren iz Hiše na kolesih nama je dal točno tisto svobodo, ki sva jo potrebovala.
V vsakem ovinku sva vedela, da je dom z nama – z razgledom, ki se menja vsak dan.
Če iščeš avanturo, ki te pelje dlje od klasičnih letovišč in ti omogoča, da se zbudiš na morju, ob jezeru, pod Ventouxem ali tik ob srednjeveškem zidu – potem naj bo to zapis, ki te spodbudi, da obrneš ključ in začneš svojo pot. 🚐💚
Če pa te zanima najin vsakdan, najini treningi, potovanja ali drobci najinega skupnega življenja – z veseljem te pozdraviva tudi na Instagramu:
📸 @vidstuhec & @katja_perkovic_
